Nanosenzorji za ljubezen

DETAILS

Date

Location

Gallery

25. 5. 2011

MIKLOŠIČEVA DVORANA UM

View here

Nanosenzorji za ljubezen – utvara ali resničnost?

Živimo v svetu, kjer najraje verjamemo le v to, kar izmerimo, določimo, identificiramo, in kvantificiramo, zato je razvoj novih senzorjev in senzorskih sistemov v zadnjih letih doživel revolucijo. Čeprav znamo poleteti v vesolje, pa še vedno nimamo primernih senzorskih sistemov, ki bi lahko v popolnosti nadomestili naša čutila, kot na primer pri izboru vonjev novih parfumov, pri določevanju in opisovanju okusa vin, hrane. Še bolj oddaljeni pa so v tem trenutku senzorji, ki bi identificirali naša razpoloženja kot so sreča, žalost, ljubezen ali pa celo, da bi lahko brali misli kot je to primer pri telepatiji. Na drugi strani pa imamo danes celo vrsto senzorskih sistemov, ki jih uporabljamo na področju okoljevarstva, v medicini, pri kontroli kvalitete hrane, za osebno zaščito, v športu… Senzorje najdemo praktično na vsakem koraku našega življenja. Razvoj nanotehnologij in novih nanomaterialov prinaša neslutene možnosti na področju razvoja novih senzorjev in senzorskih sistemov in posledično odpira nove možnosti njihove uporabe, ki so se še včeraj zdele znanstvena fantastika. V predavanju bodo predstavljena najnovejša odkritja s področja nanosenzorjev v medicini, predstavljena bo vizija novih nanosenzorjev, ki in-vivo detektirajo in preučujejo stanje našega organizma. BioCOM čip (University of California, Berkeley) ilustrira potencial uporabe nanotehnologij, ki omogoča v enem senzorskem čipu zaznavanje kemične, biološke, radiološke in eksplozivne nevarnosti (slika levo). Nanosenzor z modrim laserskim žarkom, ki prodira v živo celico za zaznavanje prisotnosti produkta, ki indicira ali je bila celica izpostavljena karcinogenim substancam (slika desno). Kaj pa tako opevana ljubezen, ki je navdih pesnikom, pisateljem, slikarjem že vso zgodovino…ali je lahko izziv tudi znanstvenikom? Med prvimi, ki se je s to temo znanstveno raziskovalno ukvarjala, je antropologinja Helen Fisher. Njena odkritja predstavljajo tudi realno osnovo za zaznavanje posameznih faz ljubezni. Mogoče se sliši kot iz kakšne futuristične Shakespearove drame, ampak ni daleč, da se ustvari tudi »ljubezenski senzorski sistem«.